Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ob koncu zimskih olimpijskih iger Milano-Cortina 2026.
Ko smo pred odprtjem 25. zimskih olimpijskih iger pogledovali proti najmočnejšim adutom, smo izpostavili, da se še noben slovenski športnik, vključno z dvakratno olimpijsko prvakinjo in dobitnico štirih kolajn Tino Maze ali nekdanjo kraljico tekaškega sprinta Petro Majdič, na največje zimsko športno tekmovanje ni podal v tako izstopajoči formi in s tako čvrsto pripeto priponko favorita, kot je to veljalo za zastavonoši Domna in Niko Prevc.
Za nameček sta bila oba debitanta na olimpijskih igrah, kar ob soočanju s pritiskom na tekmi vseh tekem še zdaleč ni zanemarljivo. Toda prepričljivo najboljša skakalca svetovnega pokala sta bila kljub nekaj nihanjem kos nalogi. Njun podpis je jasno viden pri vseh štirih slovenskih kolajnah v Predazzu. Za tri sta poskrbela sama, na poti do četrte sta jima pomagala še Anže Lanišek in Nika Vodan.
Štirim slovenskim kolajnam, med katerimi sta tudi dve zlati, nikakor ne gre gledati v zobe. Tako po številu odličij kot tudi po žlahtnosti je to namreč tretji najboljši slovenski nastop v več kot 100-letni zgodovini ZOI. Nedosegljiva sta bila le Soči 2014 in Peking 2022. Vseeno pa se velja podati v drobovje odličij.
Šele četrtič v zgodovini je namreč za kolajne poskrbela le ena panoga, pri čemer je v predhodnih treh primerih dvakrat (1984 in 2002) slovenski šport osvojil le eno kolajno, enkrat pa tri (1994). Tokrat ne govorimo le o skakalcih. Prvič je namreč levji delež h kolajnam prispevala ena sama družina.
Razbijanju skakalne “monotonosti” je bil sicer tokrat zelo blizu deskar Tim Mastnak. Od odra za zmagovalce so ga ločili dobesedno centimetri. Vsi ostali so bili krepko oddaljeni od odličij, kar pa je bilo tudi skladno z rezultati v tekoči sezoni svetovnega pokala. To velja predvsem za alpske smučarje, ki so bili pogosto jedro olimpijskih reprezentanc, zdaj pa drsijo vse bolj nazaj.
Tudi na splošno je bila to ena manjših reprezentanc, še zdaleč ne le zaradi poškodb, drugačnega sistema dodeljevanja kvot in dejstva, da se na igre ni uvrstila hokejska reprezentanca. Slovenski športniki so namreč izgubili olimpijski stik z več individualnimi panogami, ki so nekoč že bile del slovenske ponudbe, denimo s skeletonom, umetnostnim drsanjem, sankanjem ter deskarskim in smučarskim prostim slogom.
Tudi konkurenčnost je v več panogah močno vprašljiva, denimo v teku na smučeh. Tudi za biatlonsko ekipo igre niso bile niti približek zenita štiriletnega obdobja, medtem ko smo se o globoki in kar alarmantni sistemski krizi alpskih smučarjev, ki so prvič po 50 letih ostali brez ene same uvrstitve med najboljšo deseterico in se soočajo z generacijsko luknjo, že razpisali. Igre v Italiji so le podkrepile domačo nalogo, ki čaka SZS.
Olimpijske igre 2026 so bile, če govorimo o prizoriščih, najbolj razpršene v zgodovini. Za Slovenijo pa so bile po drugi strani celo najbolj ozko usmerjene. Breme je padlo na pleča ene panoge, pravzaprav kar družine Prevc. In ker bodo tudi čez štiri leta prizorišča posejana po francoskih Alpah, se lahko vprašamo, kakšni so slovenski obeti. Prav radikalnega zasuka v štiriletnem obdobju ne gre pričakovati. Prej se utegne zgoditi, da bo dotlej dokončno ugasnil še deskarski plamen.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!